Otrok se noče igrati sam? Kako spodbuditi samostojno igro.
Mami, pridi!
Ati, poglej!
Mami, kaj pa zdaj?
Če se vam zdi, da se vaš otrok ne zna igrati sam niti nekaj minut, niste edini. Marsikateri starš se ob tem vpraša: Zakaj se moj otrok noče igrati sam? Ali ga moram ves čas zabavati? Ali delam kaj narobe?
Kratek odgovor je: Ne.
Samostojna igra je nekaj, kar se razvija postopoma. Otrok se je ne nauči tako, da ga preprosto pustimo samega v sobi. Pomembni so občutek varnosti, primerne igrače, dovolj časa za raziskovanje in predvsem priložnost, da otrok nekaj naredi po svoje.
Kaj je samostojna igra?
Samostojna igra pomeni, da se otrok lahko nekaj časa igra brez neposrednega vodenja odraslega. To ne pomeni, da mora enoletnik sam sedeti pol ure in se zabavati, medtem ko mi opravimo vsa gospodinjska opravila.Pri majhnem otroku je lahko samostojna igra dolga samo nekaj minut. In tudi to je čisto v redu.
Bistvo je, da otrok sam izbere, kaj ga zanima, sam raziskuje in sam ugotavlja, kaj lahko z določeno igračo ali predmetom naredi.
Odrasel je lahko pri tem še vedno blizu.
Zakaj se otrok noče igrati sam?
Razlogov je lahko več.
Majhen otrok je še zelo odvisen od odraslega in potrebuje našo bližino. Hkrati šele razvija sposobnost, da si sam zamisli igro, jo začne in pri njej nekaj časa vztraja.
Pomislimo, koliko novega je vsak dan okoli njega. Svet je zanj poln novih predmetov, zvokov, gibanja in situacij.
Zato včasih ne potrebuje nove igrače. Potrebuje čas, prostor in občutek varnosti.
Tudi obdobja, ko otrok želi več naše bližine, so povsem običajna. Samostojna igra se ne razvija linearno – en dan se lahko otrok deset minut lepo zamoti sam, naslednji dan pa želi biti ves čas ob vas.
Ali preveč igrač otežuje samostojno igro?
Včasih ja.
Ko otroku ponudimo ogromno igrač, imamo občutek, da mu dajemo več možnosti za igro. V resnici pa lahko preveč izbire pomeni, da otrok skače od ene stvari do druge in se pri nobeni ne zadrži prav dolgo.
Vzeme eno igračo. Jo odloži. Vzeme drugo. Jo vrže na tla. Nato pride do nas.
In že slišimo: Dolgčas mi je.
Namesto cele škatle igrač lahko poskusimo ponuditi le nekaj izbranih predmetov. Takšnih, ki so otroku zanimivi in primerni njegovemu trenutnemu razvoju. Otroku ni treba pokazati, kako se igra To je ena od najpogostejših napak, ki jih naredimo odrasli.
Ko otroku ponudimo novo igračo, mu želimo takoj pokazati, kaj naj z njo počne.
Poglej, tako se naredi.
Sem daj žogico.
To je za to.
Poglej, kako lepo!
Toda kaj se zgodi, če malo počakamo? Otrok lahko igračo obrne na drugo stran.
Jo prime na drugačen način. Jo opazuje. Jo poskuša vstaviti nekam, kamor mi tega sploh nismo predvideli. In ravno takrat se lahko dogaja ogromno učenja. Otrok raziskuje.
Ko mu pustimo, da sam ugotavlja, razvija radovednost, koordinacijo, pozornost, vztrajnost in sposobnost reševanja preprostih problemov. Zato ni treba vedno takoj pokazati »pravilnega« načina uporabe igrače.
Včasih je najbolje samo opazovati.
Kako spodbuditi otroka k samostojni igri?
1. Začnite z nekaj minutami
Ne pričakujte, da bo otrok, ki je vajen vaše stalne prisotnosti, nenadoma pol ure samostojno igral. Začnite z majhnimi koraki. Najprej nekaj minut. Nato malo več. Pomembno je, da otrok samostojno igro doživlja kot nekaj prijetnega, ne kot trenutek, ko ga mama ali oče zapustita.
2. Bodite blizu
Za samostojno igro ni treba, da zapustite prostor. Otrok se lahko igra na tleh, vi pa ste v bližini. Berete, zlagate perilo, pripravljate kosilo, pospravljate. Otrok tako dobi pomembno sporočilo: Mama je tukaj. Jaz pa lahko raziskujem sam.
3. Ponudite manj igrač
Poskusite namesto cele škatle ponuditi nekaj izbranih igrač. Opazujte, kaj otroka trenutno zanima. Morda ga navdušuje: vstavljanje predmetov, zlaganje, odpiranje in zapiranje, premikanje, kotaljenje, razvrščanje, posnemanje vsakodnevnih opravil. Ko sledimo otrokovemu trenutnemu zanimanju, mu veliko lažje ponudimo igro, pri kateri bo želel vztrajati.
4. Otroku pustite dovolj časa
Včasih otrok potrebuje nekaj trenutkov, preden začne raziskovati. Če mu ponudimo igračo in po desetih sekundah rečemo: Poglej, naredi tako. smo mu morda vzeli ravno tisti trenutek, v katerem bi sam ugotovil, kaj lahko naredi. Zato malo počakajmo. Opazujmo. Pustimo otroku možnost, da poskusi sam.
5. Ne prekinjajte koncentracije
Če je otrok popolnoma zatopljen v igro, ga ni treba ves čas spraševati: Kaj delaš?, Kaj je to?, Poglej mene!
Če je miren in raziskuje, mu pustimo. Koncentracija je dragocena.
6. Dovolite tudi malo dolgčasa
Dolgčas ni nujno nekaj slabega. Prav iz trenutka, ko otrok nima takoj pripravljene nove aktivnosti, se lahko rodi nova ideja. Iz škatle nastane hiška. Iz blazine nastane poligon. Iz kuhinjske žlice boben. Iz nekaj lesenih elementov pa čisto nova igra.
Ni nam treba zapolniti vsake minute otrokovega dneva.
Kaj narediti, ko otrok reče: Mami, pridi!?
Pridite. ❤️
Samostojna igra ne pomeni, da moramo otroka zavrniti. Lahko se za nekaj časa vključimo v njegovo igro, nato pa postopoma naredimo korak nazaj.
Na primer: Vidim, da delaš stolp. Kam boš dal naslednjo kocko?
Nato počakamo. Ko otrok nadaljuje, lahko rečemo: Jaz bom zdaj tukaj. Ti pa lahko nadaljuješ.
Tako otrok postopoma dobi izkušnjo, da smo mu na voljo, vendar mu ni treba, da smo ves čas neposredno vključeni v njegovo igro.
Katere igrače so primerne za samostojno igro?
Za samostojno igro niso nujno najboljše igrače tiste, ki imajo največ funkcij, zvokov in lučk. Pogosto so zanimive prav preproste igrače, pri katerih otrok sam raziskuje, kaj lahko naredi.
Lesene kocke, žogice, vstavljanke, elementi za zlaganje, igrače za odpiranje in zapiranje ter drugi odprti materiali otroku omogočajo različne načine uporabe.
Pri Kookidi zato veliko pozornosti namenjamo temu, da igrače sledijo otrokovemu razvoju in njegovemu trenutnemu zanimanju. Naša razvojna pot je razdeljena na 13 paketov, ki spremljajo otroka od rojstva do približno četrtega leta in vključujejo igrače ter vsebine, povezane z različnimi področji razvoja.
Cilj ni, da ima otrok doma čim več igrač. Cilj je, da ima na voljo prave spodbude ob pravem času.
Koliko časa naj bi se otrok igral sam?
Na to vprašanje ni ene pravilne številke. Dojenček lahko sam raziskuje le nekaj minut. Malček lahko v določenem obdobju vztraja dlje, drugič pa bo želel več naše bližine. Pomembneje od tega, koliko minut zdrži sam, je, da mu omogočamo priložnosti, da: sam izbere dejavnost, sam raziskuje, poskuša, naredi napako, poišče drugačen način, in doživi občutek “To sem naredil sam”.
Tudi nekaj minut je lahko pomembnih. Otrok ne potrebuje animatorja Danes imamo starši na voljo ogromno idej za aktivnosti, igrače in načine, kako otroka zaposliti. Zato se lahko hitro pojavi občutek, da moramo otroku ves čas nekaj pripravljati. Ampak otrok ne potrebuje odraslega, ki ga ves dan zabava.
Potrebuje odraslega, ob katerem se počuti varnega in ki mu omogoči, da raziskuje svet. Včasih bo potreboval našo pomoč. Včasih bo želel, da se igramo z njim. Včasih bo želel samo sedeti v našem naročju. In včasih bo sam našel nekaj, kar ga bo popolnoma prevzelo. Takrat ga lahko samo opazujemo.
Morda bomo presenečeni, koliko časa lahko otrok vztraja pri nečem, če mu damo dovolj prostora. Samostojna igra se začne z zaupanjem. Ne gre za to, da otroka čim prej naučimo, kako se zabavati brez nas.
Gre za to, da mu postopoma pomagamo odkriti:
“Svet je zanimiv”.
“Lahko raziskujem”.
“Lahko poskusim sam”.
“In če potrebujem mamo ali očeta, sta tukaj”.
To so majhni koraki, ki sčasoma vodijo v večjo samostojnost.
Mi pa ostajamo tam. Blizu, ko nas potrebuje. In malo bolj v ozadju, ko lahko poskusi sam. ❤️