Stara mama ali na kratko: MAMA. Tako sem klicala svojo babico celo otroštvo. Zdaj pa jo kličem starika. To ime si je namreč izbrala za svoje pravnuke, ker je tudi ona svojo prababico klicala tako. Zdaj jo večino časa vsi kličemo starika, zato bom v nadaljevanju uporabila to poimenovanje.

Starika je v zadnjih letih močno opešala, šteje jih že 91, in jo nekoliko muči tudi demenca. V nekaj minutah običajno ponovi vprašanje ali stavek po 2x, 3x. V tem duhu mi vedno, ko smo skupaj in dojim vpričo nje, reče, da blagor meni, ker še vedno dojim. Njeni otroci so se vsi uprli pri 3 mesecih. Pa ne ve zakaj. Mogoče zato, ker jim je mati dala flaško. (Z mati misli svojo taščo.)

In to ni tista žalostna zgodba, o kateri govori naslov (čeprav me spreleti žalosten občutek tudi, če pomislim, da bi se moja otroka nehala dojiti pri 3 mesecih). Tako da beri naprej.

Vsakič sem to informacijo vzela kot zanimivo, reagirala sočutno, ji pritrdila, jo kaj povprašala, mogoče če je imela premalo mleka, če jo je potem kaj tiščalo …

Včeraj pa me je zadelo.

Neka tretja oseba, ki nima nobene pravice odločati o otrocih nekoga drugega, je NJENIM otrokom dala flaško. Ne zato, ker bi ona prosila. Ne zato, ker bi si ona, njihova mamica, to želela. Ali ker ne bi imela mleka. Ampak zato, ker se je TAŠČA tako odločila (tako sem razbrala iz pripovedovanja).

Ta nesvoboda odločanja ženske … To lastništvo, ki so ga imeli nad žensko, ki je prišla k hiši. Kako pomembne odločitve so sprejemali namesto njih. Pa to ni stoletja nazaj. To je zgolj (približno) 60 let nazaj!

Razmišljala sem, zakaj bi nekdo drug odločil, da tujemu otroku da flaško. In potem me prešine. Zato, da bo spet lahko normalno storilnostna? Delala na njivi, po hiši in ne bo več vezana na dojenje svojih otrok? Da bo spet dovolj dobra delovna sila?

Potem se pa čudimo, od kod nam potreba in notranji priganjalec, da mora biti vse urejeno, opravljeno, skuhano, zraven pa še igrati igro popolne mame, žene, po možnosti sedaj, v teh časih, še podjetnice. In smo razočarane nad sabo, ker nam vse to ne uspeva … Ker bi rade posvetile čas otroku, ampak zraven še vodile podjetje in vse ostalo, kar sem omenila nekaj povedi višje.

Kar zaboli me, ko pomislim, kakšna zloraba se je (najbrž) tukaj dogajala. Pa ne samo moji stariki – kot ženski. Verjetno, mogoče, se je to zgodilo tudi tvoji …

Pa saj v resnici ne vemo. Mogoče je lahko razlog za flaško nekje drugje. Nikoli ne bomo vedeli. In tudi starika ne bo. V njeni (zame žalostni) zgodbi pa so se vsi štirje otroci uprli dojenju pri 3 mesecih. In ona ne ve, zakaj. 💔

foto: pexels.com